Veseli me, da ste se resno lotili uprizarjanja in se pri tem soočili z nalogami, ki si jih amaterske skupine redkeje zadajo. Prva izmed teh je prevod in adaptacija besedila. (…) Brešanovo besedilo ste prevedli v črnomaljski dialekt in oskrbeli tudi premestitev v času ter posledično družbenemu kontekstu. Besedilo je zato v vaši predstavi dovolj gladko tekoče, razumljivo današnjemu (in še posebej domačemu) gledalcu, hkrati pa adaptacija ni preveč nasilna, da ne bi ujela duha originalnega besedila. (…) Nekateri elementi, ki ste jih dodali k izvirniku, delujejo živo in duhovito, igra hitro preide v lahkotnejši tek, v katerem se, tako se zdi, igralci najbolje počutijo. Svetujem vam, da nadaljujete po poti, ki ste si jo začrtali …- na poti resnega in premišljenega lotevanja besedila že od samega začetka. (…) Pri tem naj vas vodita odprtost in iskrenost. Janez Vencelj

Gledališka predstava Schönwiesen – zadnji up gospode Črnomaljske temelji na besedilu avstrijskega zgodovinarja in dramatika Gottlieba Avgusta Cruwella iz leta 1911. Dramo, ki je postavljena v leto 1774, so ob 600-letnici prve omembe Črnomlja kot mesta (2007) v dunajski knjižnici odkrili črnomaljski zgodovinarji, nato jo je prvič v slovenščino prevedel Janez Weiss. Gledališka skupina ZIK Črnomelj je želela v letih, ko Črnomelj praznuje 600-letnico prve omembe Črnomlja kot mesta in 780-letnico ustanovitve župnije Črnomelj, s svojim delom prikazati del zgodovine, ki kaže lokalno, predvsem pa mednarodno okolje in okoliščine, ki naj bi zaznamovale gospodo Črnomaljsko v 18. stoletju.
 
Čeprav sama drama ne temelji na zgodovinskih dejstvih, pa kaže na to, kako smo bili Slovenci (v tem primeru Črnomaljci) že davno del evropskega naroda, kako so bile povezave med evropskimi godpodarstveniki in bančniki nujne že od nekdaj.
Obenem pa je predstava Schoenwiesen – zadnji up gospode Črnomaljske klasična (melo)drama z domovinsko, ljubezensko in celo nadnaravno tematiko.
Schönwiesen je namreč posestvo v Črnomlju, ki bi gospodo Črnomaljsko, živečo na Dunaju, lahko rešilo propada. Ko se izkaže, da je posest preveč zadolžena in ne daje upanja za kakšnega od vzponov, je na potezi zadnji Črnomaljski, Erazem, ki s svojimi odločitvami (gospodarskimi, ženitvenimi) Črnomaljske lahko reši ali prepusti neizbežnemu propadu. Pri tem pa se mora bolj kot po svojih željah in vesti ravnati po navodilih in zahtevah očeta Kajetana, predvsem pa očetove tete Viktorine, ki je tihi poglavar družine. 
Poleg Erazma, njegovega očeta in tete, je ključna oseba drame Maressi, vnukinja grofice Viktorine, ki zataji svojo ljubezen (do Erazma), da bi se na očetovo željo poročila z boatim železarjem, in tako pomagala ohraniti družinsko industrijsko tradicijo in povprečen standard. In kot bi ta žrtev ne bila dovolj za mlado dekle, se Maressi žrtvuje tudi za Erazma in strica Kajetana, ko preživi noč z markizom St. Germainom, da jim ta da magisterium, ki spreminja nežlahtno kovino v zlato.
Markiz St. Germain je glavna oseba zgodbe z nadnaravno tematiko, ki se prepleta z domovinsko in ljubezensko. Velja za človeka, ki bi lahko bil star 30, 300 ali tisoč let, njegova bistvena sposobnost pa je spreminjati običajne snovi v zlato. Svojemu liku primerno se nenadoma pojavi in prav tako hitro izgine, za sabo pa pusti vsaj kakšno razdejanje ali nesrečno osebo …
Predstava Schönwiesen – zadnji up gospode Črnomaljske je gledljiva v vsakem času in prostoru, saj predstavlja vladajočo družino, njen boja za obstoj in medkulturni dialog za ohranitev lastne prepoznavnosti, obenem pa vsebuje tudi dovolj ljubezenskih in »čudežnih« elementov.
Drama kaže na povezanost med vsemi zgodovinskimi obdobji in prostori, obenem pa kaže na brezčasnost temeljnih človekovih dilem in vrednot. 
 
Helena Vukšinič