Fran Milčinski – Vojko Zidar: BUTALCI – SLOVO (Od nespameti k pameti)

Ker selektorski ogled ni kritiški ogled predstave, ampak predvsem iskanje svežih, novih in zanimivih gledaliških stvaritev za medobmočno srečanje in nenazadnje za Linhartovo srečanje, bo to le strnjen zapis misli in vtisov ob ogledu včerajšnje premiere. In ne kritika. (…) Na Slovenskem imamo kar nekaj dramatizacij Butalcev. Kljub lahkotnosti in zabavnosti zgodbe so Butalci Frana Milčinskega še vedno aktualni in kakor koli jih obračamo, ostanejo uporabni za vsak dan. Takšni so tudi v novi odrski preobleki Vojka Zidarja z zgovornim naslovom Od nespameti k pameti. Dramatizirana predloga je zajela nekaj znanih prigod iz Butal, bolj ali manj povezanim z »dramaturškim lokom«, ki se napne in tudi popusti. (…) Uro in tričetrt dolga predstava je sestavljena iz niza prizorov, ki stojijo sami za sebe in s tem je intenzivnost večkrat prekinjena. To vpliva na tempo, ki pade ob naglih in večkratnih zatemnitvah in nato v prizorih sedenja pod vaškim drevesom. Nekaj prizorov je dramaturško nedodelanih in zato delujejo kot predolgi. Druga stvar, ki bi bila vredna razmisleka, je nenehno se ponavljajoča glasbena tema v samih prizorih. Glasba je velikokrat dobrodošla za dopolnitev prizora, saj se nas s svojo univerzalno sporočilnostjo dotakne ali pa, če je je preveč, moti in briše moč besede. (…) Sam imam rad grotesko in groteskno igro. Ta je bila velikokrat nastavljena v igri in kostumih ter gibih. Nekateri so jo v določenih prizorih bolje zapopadli, drugi manj. Škoda pa, da grotesknosti niste še bolj zaostrili in ji sledili. Tako pa je na koncu predstava izzvenela kot mešana zvrst večjih elementov komedije in komičnega. (…) Še vedno vas pestijo nekatere tehnične težave, ki vplivajo na končni produkt. Upam, da vam bodo časi bolj naklonjeni glede opreme dvorane in odra. Igralsko pa vsekakor napredujete. Alen Jelen, 2. marec 2002