In jaz sem srečen, da sem smel tem očem podariti
smeh, sto tisoč sončnih zlatih niti … (Boris. A. Novak)
Jasna Šeruga Muren, sicer Ptujčanka, se je po poroki v Črnomelj, kjer si je ustvarila družino in se zaposlila na Zavodu za izobraževanje in kulturo, zavzeto in pogumno lotila kulturniškega ustvarjanja, pri čemer je bila več kot uspešna.
Od nekdaj si je želela nastopanja na odru, hrepenela po žaru gledaliških luči, sanjala o odrski utvari. S svojo vztrajnostjo in optimizmom je obnovila gledališko dejavnost v našem mestu. Bila je pobudnica in ustanovna članica ter ves čas aktivna igralka Gledališke skupine ZIK Črnomelj.
Angel v prvi predstavi, dirigentka v drugi, ženska nerazumljivega in nerazumljenega jezika v tretji, pripovedovalka pravljice v naslednji in nazadnje tragična učiteljica v pokvarjeni družbi. Vse te vloge so bile tako njene, kot je bila ona njihova. Razdala se je do golega, ponudila občinstvu svoje srce in razgalila dušo. Vsaka predstava je bila zanjo nova priložnost ne le za nastop, za izražanje lepega, smešnega, zanimivega, ampak predvsem za notranjo rast, za zorenje. Vedno je hotela več, ves čas je vztrajala, da je samo najboljše dovolj dobro za nas.
In okrog sebe je zbirala ljudi, ki čutimo enako. Oder naenkrat ni bil več utvara. Postal je naše življenje. Večkrat smo se spraševali, kje je več resničnega, kje je več iskrenosti, ljubezni, smeha, sreče – na odru ali v realnem življenju. In vse bolj in bolj smo prepričani, da je naša resničnost prava. Gledališki svet najbolj naš.
Kajti oder je nenadoma postal premajhen za naša druženja, za neskončne pogovore, smeh, za poezijo, petje in ples. Vse to je namreč naša gledališka skupina. In prijateljstvo, ki je z besedami nerazložljivo. Druženje ob rojstnih dnevih, izmišljanje tisoč in enega razloga za srečanje. Kdo bi lahko pozabil zabave v zidanici, na Derohu in nazadnje v Črmošnjicah? Kdo bi se ne nasmehnil ob spominu na norčije v avtobusu, ko smo potovali novim dogodivščinam naproti ali se vračali domov?
V vseh teh podobah in spominih je slišati Jasnin iskren in zvočen smeh, povsod so njene svetle in tople oči. In objemi, ki jih je delila z nami, še preden je to postalo moderno. Posvetila, drobna darilca, stisk roke. Pa znova glasen smeh, ples in pesem.
Včasih se nam je zdelo, da prostor ne bo zdržal takega smeha in naša srca ne tolikšne sreče.
Pa srca veliko prenesejo … Sreče in žalosti. Smeha in joka.
Zdaj se bomo smejali in jokali tudi zanjo. Zdaj bomo igrali tudi zanjo. Vemo, da nam bo na nek svoj način ves čas pomagala. Da bo ves čas pazila, da bomo delali samo najboljše.
Iskreno se veselimo skupnih potovanj – na nove odre, med prijatelje, v sanje, vase. V naš svet.
In nobenega dvoma ni, da bo Jasna vedno z nami.
Gledališki prijatelji – Gledališka skupina ZIK Črnomelj
