Velika slika predstave
Ob deseti predstavi v desetem letu ustvarjanja Gledališke skupine ZIK Črnomelj …
Pravzaprav nisem iskala simbolike, a se mi je kar sama prikradla med te vrstice. Razmišljam o rojstvu Gledališke skupine ZIK Črnomelj, ki je prvo dekado svojega ustvarjalnega zagona pričela prav s Črnomaljsko kroniko, poklonom svojemu mestu in njegovi pomenljivi preteklosti. In deset let kasneje gledališčniki ponovno čutijo močno potrebo, da sami tkejo črnomaljsko zgodovino, postanejo del nje, in ne nekdo, ki jo zgolj opazuje od drugod.
Zato najbrž ni naključje, da je predstava umeščena v praznovanje občinskega praznika kot osrednji dogodek, ki poudarja naš ponos do kraja, kjer živimo. Častitljivih šeststo let našega mesta vključuje tudi bližnjo preteklost, ki je živa priča o Črnomlju in Beli krajini, ki sta v svojem nedrju nudila prostor slovenskemu narodnemu gledališču in krepila slovensko narodno zavest. Zavedanje svojih korenin krepi lepoto bivanja, izpopolnjuje naš vsakdan, poudarja pomen sedanjega, ki je sad preteklega in znanilec prihodnjega.
Našim gledališčnikom niso tuje ne zabavne in razvedrilne vsebine ne družbeno angažirane teme, ki se dotaknejo slehernega od nas. Gledališka dejavnost v Črnomlju je tako del družbenega bistva, ki opredeljuje naš duhovni obstoj. Nove navdihe jim daje prežemanje lastne energije z energijo občinstva, ki zna ceniti njihov trud, dosežke, prispevek h kulturnemu utripu kraja in bolj bogatemu stanju duha. Zato ujemimo vsak trenutek, da se jim spoštljivo priklonimo.
Nada Žagar
Datum premiere
Režiser
Scenograf
Montaža tona
Kostumograf
Odrski mojster, luč, ton
Igralci
…………………………..……………………..
………………………………………....…..……
………………………….……………….……
…………………..……….………
…………………………..…………….
………………..…………
…………………………………………...…………
……………………………………………………………….
…………………………………………….………
…………………………...….
………………………....
| Grof Kajetan Črnomaljski | Toni Mavrič |
| Erazem, njegov sin | Jaka Birkelbach |
| Matija Haidvogel | Slavko Pavlakovič |
| Matilda, njegova žena (Mouche) | Karmen Ambrožič |
| Marija Terezija, hči obeh (Marresi) | Petra Majdič |
| Grofica Viktorina Črnomaljska, mati Matilde | Mojca Breznik |
| Markiz Saint Germain | Andrej Tomc |
| Knez Cobenzl | Dušan Kure |
| Ferdinand Maurenprecher | Samo Tomc |
| Leopoldina, hišna in Kajetanova služabnica | Fanika Hutar |
| Zenzi, sobarica – v Gostišču »Pri divjem možu« | Monika Mušič |
Mnenje selektorja / režiserja
Gledališka predstava Schönwiesen – zadnji up gospode Črnomaljske temelji na besedilu avstrijskega zgodovinarja in dramatika Gottlieba Avgusta Cruwella iz leta 1911. Dramo, ki je postavljena v leto 1774, so ob 600-letnici prve omembe Črnomlja kot mesta (2007) v dunajski knjižnici odkrili črnomaljski zgodovinarji, nato jo je prvič v slovenščino prevedel Janez Weiss. Gledališka skupina ZIK Črnomelj je želela v letih, ko Črnomelj praznuje 600-letnico prve omembe Črnomlja kot mesta in 780-letnico ustanovitve župnije Črnomelj, s svojim delom prikazati del zgodovine, ki kaže lokalno, predvsem pa mednarodno okolje in okoliščine, ki naj bi zaznamovale gospodo Črnomaljsko v 18. stoletju.
Čeprav sama drama ne temelji na zgodovinskih dejstvih, pa kaže na to, kako smo bili Slovenci (v tem primeru Črnomaljci) že davno del evropskega naroda, kako so bile povezave med evropskimi godpodarstveniki in bančniki nujne že od nekdaj.
Obenem pa je predstava Schoenwiesen – zadnji up gospode Črnomaljske klasična (melo)drama z domovinsko, ljubezensko in celo nadnaravno tematiko.
Schönwiesen je namreč posestvo v Črnomlju, ki bi gospodo Črnomaljsko, živečo na Dunaju, lahko rešilo propada. Ko se izkaže, da je posest preveč zadolžena in ne daje upanja za kakšnega od vzponov, je na potezi zadnji Črnomaljski, Erazem, ki s svojimi odločitvami (gospodarskimi, ženitvenimi) Črnomaljske lahko reši ali prepusti neizbežnemu propadu. Pri tem pa se mora bolj kot po svojih željah in vesti ravnati po navodilih in zahtevah očeta Kajetana, predvsem pa očetove tete Viktorine, ki je tihi poglavar družine.
Poleg Erazma, njegovega očeta in tete, je ključna oseba drame Maressi, vnukinja grofice Viktorine, ki zataji svojo ljubezen (do Erazma), da bi se na očetovo željo poročila z boatim železarjem, in tako pomagala ohraniti družinsko industrijsko tradicijo in povprečen standard. In kot bi ta žrtev ne bila dovolj za mlado dekle, se Maressi žrtvuje tudi za Erazma in strica Kajetana, ko preživi noč z markizom St. Germainom, da jim ta da magisterium, ki spreminja nežlahtno kovino v zlato.
Markiz St. Germain je glavna oseba zgodbe z nadnaravno tematiko, ki se prepleta z domovinsko in ljubezensko. Velja za človeka, ki bi lahko bil star 30, 300 ali tisoč let, njegova bistvena sposobnost pa je spreminjati običajne snovi v zlato. Svojemu liku primerno se nenadoma pojavi in prav tako hitro izgine, za sabo pa pusti vsaj kakšno razdejanje ali nesrečno osebo …
Predstava Schönwiesen – zadnji up gospode Črnomaljske je gledljiva v vsakem času in prostoru, saj predstavlja vladajočo družino, njen boja za obstoj in medkulturni dialog za ohranitev lastne prepoznavnosti, obenem pa vsebuje tudi dovolj ljubezenskih in »čudežnih« elementov.
Drama kaže na povezanost med vsemi zgodovinskimi obdobji in prostori, obenem pa kaže na brezčasnost temeljnih človekovih dilem in vrednot.
Helena Vukšinič
